Pokliči, če čutiš
.jpg)
Moja teta je v manj kot treh letih izgubila oba otroka – najprej hčerko, potem sina. Ko je hčerka zbolela za rakom, je teta, zaradi hude žalosti in stresa, doživela možgansko kap. Nikoli ni popolnoma okrevala, še vedno težko govori in hodi. Nato je zaradi raka hitro umrl tudi njen sin. Teta je ostala sama, stara 86 let, fizično in psihično prizadeta! Sicer ima vnuka in vnukinjo, vendar na njuno pomoč se ne more zanesti, ker so ju starši učili, da naj upoštevata najprej to, kar čutita in si želita. V skladu s tem je namreč vzgajala svoje otroke oni pa svoje.
S teto in bratrancem ter sestrično smo bili v otroštvu in mladosti zelo povezani. Potem smo se oddaljili drug od drugega in več let nismo imeli stikov. Ko je umrl moj bratranec (živel je pri svoji mami) sem vedela, da bo teta obupana in osamljena. V meni se je prebudil občutek dolžnosti, da ji moram nekako olajšati situacijo. Ker živiva v različnih državah, so pogovori po telefonu edino, kar je v tem trenutku izvedljivo za vzdrževanje stikov. Bila sem na pogrebu, in ko sem se vrnila v Ljubljano, sem jo poklicala. Ni mi bilo lahko in najraje bi se tega izognila. Teta je bila v hudi čustveni stiski. Težko se je izražala in neprestano ponavljala eno in isto. Govorila je več kot eno uro. Vprašala sem, če jo vnuki pokličejo, obiščejo in ji pomagajo. Opravičevala jih je, da ne utegnejo. Na koncu se mi je zahvalila za klic. Odgovorila sem ji, da je to moja dolžnost in da če tega ne bi naredila, bi imela slabo vest. Moje besede so jo razjezile. Rekla mi je, če nimam želje in če ne čutim, da bi jo poklicala, ni treba, da jo kličem zaradi dolžnosti. V skladu s tem je namreč vzgajala svoje otroke, oni pa vnuke: »Delaj le tisto, kar čutiš.«. Zaradi tega njeni vnuki ne poskrbijo za svojo nemočno babico, ki je leta in leta fizično in materialno, pomagala pri njihovem odraščanju.
Včasih je bila morala družbe glede vzgoje otrok jasna. Vedelo se je, kaj so dolžnosti otroka, staršev in vnukov. Prav tako se je vedelo, kaj so dolžnosti učiteljev in dijakov. Danes so ljudje vse bolj zmedeni. To, kar je bilo včasih »normalno« je postalo »nenormalno«, tisto, kar je bilo »nenormalno«, je postalo »normalno«. Starši ne vedo več, kaj je prav. Stare vrednote se zgubljajo. Uvajajo se nove paradigme. Med njimi je, že vrsto let najbolj priljubljena, permisivna vzgoja. Otroku je vse dopuščeno, zato pogosto otrok prevzame vodenje vzgoje in dela le to, kar čuti in si želi. Starši se ne vmešavajo in mu popuščajo, ker tako ustvarjajo navidezno demokratično vzdušje. Besedi dolžnost in odgovornost sta dobili negativni prizvok. Začne se že pri joku čisto majhnih otrok. Sledi lulanje in kakanje v plenice do tretjega ali četrtega leta. »Otrok sam mora začutiti in si želeti kahlice, ne smeš ga učiti, ker bo drugače zafrustriran«. Otroci jedo, le to, kar si želijo. Ure in ure igrajo igrice na pametnih telefonih ali na tablicah. Če jim hočeš odvzeti naprave, dobijo histeričen napad. Gredo spat, kadar sami želijo. Treba je pogledati še kakšno risanko, po možnosti grozljivko, zaradi katere bodo imeli nočne more, se jokali, zbujali in se premetavali po postelji - ki jo, da se razumemo, delijo z mamo in očetom, ker jih je (po grozljivki) strah spati same. Naslednji dan bodo v vrtcu ali šoli, utrujeni in agresivni. Učitelji se ne smejo pritožiti zaradi njihovega vedenja, ker jim starši grozijo z odvetniki. Tudi staršem ni lahko. Zakon ščiti otroka. Lahko dela, kar želi in čuti, starši ne smejo več niti dvigniti glasu, »da ga ne zafrustrirajo«, kaj šele, da bi mu primazali kakšno. Grozi jim kazen. Otrok se uči le, da jemlje, ne tudi, da daje. To, da se mu vsaka želja uresniči, je normalno, od njega pa ne smeš pričakovati nič. Če eden od staršev nekaj pričakuje in poskusi biti avtoriteta, se bo drugi, običajno mama, takoj postavila v obrambo interesa otroka, češ, da ga oče ne mara in ponižuje oziroma maltretira. Tako razvajeni otroci gredo v šolo in starši pričakujejo, da jih bodo učitelji, ki so jim odvzete vse kompetence glede vzgoje dijakov, spravili v red.
Ker ni zavedanja o dolžnosti in odgovornosti, moja nemočna teta ne more računati na pomoč svojih vnukov navajenih, da delajo to, kar si želijo in čutijo, ker skrbijo samo za svojo rit. To je morala tega časa. »Itak je vse relativno, A NE!!!« Quo vadis, Človek?Rada bi poudarila, da namen tega članka ni povzdigovanje tradicionalnega načina vzgoje, s katerim starši marsikdaj niso bili sposobni prisluhniti otroku in so ga silili v nekaj, kar ni bilo usklajeno z njegovim potencialom.
Kot posledica tega se je pojavila permisivna vzgoja, ki je šla v drugo skrajnost. Naravnanost časa v katerem živimo je destruktivna, zaradi tega se ljudje uravnovešajo skozi skrajnosti. Iz izkušenj vemo, da nobena skrajnost ni dobra. Prava pot je srednja pot! Da bi naredili korak proti srednji poti, se je treba zavedati, da smo v skrajnosti. Zelo je pomembno od malega otroka učiti odgovornosti in tega, kaj je zdravo. Zdravo je tisto, kar je v skladu z najvišjo zavestjo, tisto, kar omogoča, ne samo fizično rast otroka, ampak tudi psihično in duhovno oziroma njegovo progresivno evolucijo.
Seks: Od prehlada do razsvetljenja
»Pij, jej in kavsaj za drugo se ne ravsaj« je prevedel latinski rek veliki slovenski pisatelj. Očitno, da je bil tudi v času Prešerna, seks (poleg alkohola) eden od hitrih in zanesljivih begov iz sive, okrutne vsakdanjosti. Da, da BEG, dragi moji. »Kaj pa ta naklada!« Zahodna znanost je menda že dokazala, da je seks dober za zdravje, da se med seksom izloča hormon sreče, da pomaga premagati stres, s tem se krepi imunski sistem, srce, mehur, vpliva na vitkejšo linijo, gibčnost, lajša bolečine, pripomore h kakovostnemu spancu, niža krvni pritisk in še in še ...«
Seks je postal skoraj univerzalno zdravilo za vse težave sodobnega človeka! Mediji nas na vsakem koraku bombardirajo s sporočili, ki slavijo seks. Ženske se oblačijo kot prostitutke (po novem spolne delavke), ki na cesti čakajo na konzumente. V nekaterih šolah že desetletnike spodbujajo k razmišljanju o spolnih odnosih, dobivajo natančna navodila za oralni, vaginalni in analni seks, med drugim tudi z osebami istega spola, in o seksu, kjer sta udeleženi več kot dve osebi. Ker mi nismo zavrti, primitivni in nazadnjaški, ampak smo »napredni«, »svetovljanski«, naši otroci ne smejo biti »seksualno zafrustrirani«, A NE!?
V šestdesetih let prejšnjega stoletja je hipi gibanje navdušilo milijone mladih po vsem svetu, da se zavzemajo za pacifizem, odpravljanje statusnih razlik, ljubezen, bratstvo in solidarnost med ljudmi, svobodo žensk, za vrnitev k naravi in njenem ohranjanju, za vegetarijanstvo … ampak tudi za svobodo izražanja v spolnosti in legalizacijo drog. Kaj je pol stoletja potem oziroma danes, ostalo od vseh teh čudovitih idej? Seksualna revolucija in milijoni odvisnikov od drog!!! Večina bogatih sinov bogatih očetov, ki so bili v šestdesetih letih gonilna sila hipi gibanja, so danes seksualno perverzni starčki (med drugim tudi ljubitelji fantičkov in punčk), ki pod vplivom opojnih substanc sedijo v zlatih foteljih in podpirajo vojne, statusne razlike in eksploatacijo ljudi po vsem svetu, uničevanje narave in življenja na Zemlji.
Če pokukamo v zgodovino zahodne civilizacije, bomo videli, da so obdobjem seksualnega razvrata sledila obdobja puritanizma, tista pa spet obdobjem razvrata … ENA SKRAJNOST ZAMENJA DRUGO IN TAKO V NEDOGLED! V stari Grčiji vrhovni bog Zeus ni kontroliral svojih spolnih nagonov, ampak je po Olimpu preganjal lepe boginje in jim delal otroke. Očitno so bili bogovi nekakšna vrsta zvezdnikov, po katerih se je zgledovalo ljudstvo. V stari Grčiji in Rimu so prirejali svečanosti, posvečene Dionizu, oziroma Bakhu, ki so slavile orgije in pijanstvo. Tudi homoseksualnost je bila popularna. Bogate patricije so v Rimu tekmovale med seboj, katera bo imela v enem dnevu več ljubimcev. Orgije in razvrat so se nehale s krščanstvom. Cerkev je učila svoje vernike, da je seks namenjen razmnoževanju, da je umazan in da je vsak užitek v seksu greh in prepovedan. To je sicer veljalo za le navadne ljudi, del plemstva in cerkvenih dostojanstvenikov je še naprej prakticiral perverzijo in razvrat.
Ni treba biti posebej inteligenten, da spoznamo, da živimo v času nezdravega odnosa do spolnosti. Spet smo v skrajnosti! Pozitivni vpliv seksa na življenje človeka je predimenzioniran! Beg v sladkost spolnih odnosov je način, da za trenutek pozabimo na vse probleme, strahove, skrbi in bolečino. Ker je potešitev kratkega diha, je užitek treba podaljšati, ponoviti. Ženske in moški se ne zadovoljijo več z enim orgazmom, treba jih je imeti pet, šest, enajst, šestnajst - seksati vsak dan ali več dni brez počitka. V ta namen se uporabljajo obroči za penis, viagra, da ne govorimo o alkoholu in drogah, ki spodbujajo seksualno poželenje. Vse več je neozdravljivih spolnih okužb, vse več je moških (tudi mladih), ki so žrtve srčne kapi med seksom in vse več je odvisnikov od seksa. Za marsikoga je seks smisel bivanja na Zemlji. Če odpove moškost, je to za nekatere slovo od življenja. Duhovna disciplina tantra danes na zahodu pogosto ni uporabljena za dvigovanje zavesti, kar je njen namen (primarna funkcija spolnih organov je reprodukcija, sekundarna je dvigovanje zavesti), ampak se zlorablja za doseganje osebnih interesov.
Ker je naravnanost časa, v katerem živimo destrukcija, so ljudje tudi glede spolnosti, zmedeni. Ne vedo več, kaj je zdravo. So tudi takšni, ki se ločujejo, ker partner ni mogel ali hotel imeti vsak dan spolnega odnosa. Pritisk medijev in okolice je tako velik, da si »čuden« in se počutiš krivega in manj vrednega, če ne seksaš. Na drugi strani je vse več ženskih in moških, ki se pritožujejo, da so kot otroci bili spolno zlorabljeni. To je morala našega časa!
Seksualni razvrat in perverzija sta skrajnosti, ampak skrajnost je tudi prepoved uživanja v spolnem odnosu. PRAVA POT JE SREDNJA POT! Da bi razumeli, kaj je srednja pot, je potrebno, da sebe in druge obravnavamo kot energijo. Vse v vesolju je energija. Vsak človek se rodi z določeno količino energije, ki jo ohranja s hrano, s počitkom in vadbo. Največ energije porabi za vsakodnevno življenje. Ko se človek stara, se njegove zaloge energije zmanjšujejo in jo začne črpati iz življenjsko pomembnih organov: ledvic, jeter, vranice, pljuč, srca, trebušne slinavke, žlez in možganov. Spolna energija je najmočnejša energija v človeku. Pomembno je znati ravnati z njo, brez, da bi jo potlačili ali dopustili, da postane neuravnovešena in uničevalna. To je kreativna sila, ki ustvarja novo življenje in edina energija v človeku, ki je možno pomnožiti tako, da se transformira v višje vibracije – iz spolne postane življenjska oziroma božanska energija. Takrat nam omogoča, ne samo ustvariti dodatno moč, s katero lahko ohranimo in obnovimo izgubljeno osnovno energijo, ampak tudi dvigovanje zavesti!
Dejstvo je, da je naša biološka naloga reprodukcija. Problem je, da naš družbeni sistem ni zainteresiran, da nas kot vrsto ščiti. Poglejmo, na kakšne okrutnosti nas navaja! Mi smo se ustavili v razvoju kot vrsta!!! Glede na to, da je primarna funkcija spolnih organov reprodukcija, sekundarna pa dvigovanje zavesti, je možno, da je prišel čas, da spremenimo tisti biološki mandat razmnoževanja v nekaj enako močnega – v mandat, da dvigujemo zavest in evouliramo.
Koga briga za žensko - moški princip!
.jpg)
Otroški jok je odmeval po ulici. Ko sem se mu približala, sem zagledala petletno deklico, ki se je histerično drla, kot da ji nekdo, na živo, puli nohte. Ob njej je bil oče, ki ji je mirno pojasnjeval, da ni ubogala, zato ne bo dobila sladoleda. Ob teh njegovih besedah je deklica zatulila še glasneje. Naenkrat se je od nekod pojavila mama in strogo, s povišanim tonom, oštevajoč moža, z obsojajočim glasom vprašala: ”Kaj si ji pa naredil?”
Drugič sem bila priča podobnemu prizoru. Ženska je držala v naročju okoli dve leti starega sina, ki je na ves glas jokal. Oče, ki je bil poleg, je dečka potegnil za uho. Ženska je z izrazom največje groze na obrazu gledala moža. Razmišljala sem, zaradi česa je zgrožena: zaradi tega, ker je bil otrok histeričen, ali zaradi moža, ki je “dvignil roko” na njunega sina. Že naslednji hip je bila moja dilema razrešena: ”Kaj si naredil! Tako se ne dela!”, je rekla
nejevoljna mama svojemu partnerju. “Kaj sem naredil, malo sem ga potegnil za ušesa”, se je branil oče. “Tega se ne dela! Da nisi nikoli več naredil tega!”, mu je zabrusila žena s poveljujočim glasom in sinka, ki je zmagoslavno, čez trepalnice gledal očeta in še vedno tulil,
stiskala v naročju. Mnoge “sodobne” ženske se hvalijo: “Pri nas doma jaz nosim hlače!” Prav tako se mnoge ženske obnašajo, kot da so otroci njihova last, s katero lahko delajo, kar jih je volja in vse z izgovorom, da so MAME in da zato vedo, kaj je najboljše za njihove otroke. Ne zavedajo se
svoje manipulacije in dejstva, da se za vsem tem skrivajo predvsem njihove frustracije in interesi. Takšne mame ščitijo svoje otroke, karkoli naredijo, in zmeraj najdejo izgovore za njihovo slabo obnašanje. Če želijo očetje svoje otroke spraviti v red, so ogorčene in vso krivdo zvalijo na može, ki naj bi poniževali otroke. Tako onemogočijo vsak poskus očetov, da bi odigrali vlogo moške avtoritete v paru ženska - moški, oziroma mama - oče. Na ta način
kupujejo otroke, jih delajo razvajene in odvisne od sebe. Kar je najhujše, otroci zelo hitro prepoznajo, kdo jim popušča in kdo od staršev je glavni. Ženske, ki se tako obnašajo, se ne zavedajo, da s svojim obnašanjem največjo škodo delajo prav otrokom, ki so zaradi zamenjanih vlog v paru mama - oče, oziroma ženska - moški, zmedeni. To se bo slej ko prej odrazilo kot deviacija v njihovem karakterju in obnašanju. Zakaj? Zato ker ženske in moški
ne odigrajo ženskega oziroma moškega principa. Koga briga za žensko - moški princip!!
Ženskam je pomemben njihov trenutni interes - da je po njihovem, da so najpametnejše, da je imajo zadnjo besedo ... Seveda se na začetku odnosa mnoge ženske pretvarjajo in obnašajo drugače - nežne in popustljive so, saj če bi se pokazale v pravi luči, ne bi dobile, česar si
želijo - bika za razplod, ki ga bodo že v trenutku, ko rodijo, ali celo že, ko zanosijo, poskušale spremeniti v svojega sužnja.
Potreba žensk, da imajo moč nad moškimi, je posledica več tisoče let stare dominacije moških nad ženskami
Tisoče let živimo v patriarhatu, v katerem so bile ženske podrejene moškim, ki so se šopirili, ženske smatrali za inferiorne, zatirali njihov potencial in vlogo ženske v družbi omejili zgolj na reprodukcijo, negovanje otrok in moških ter odvisnost od njih. Moški s sabo nosijo kup
nezasluženih atributov, ki jih avtomatsko delajo superiorne. Marsikaj jim je bilo dovoljeno ali pa se jim je gledalo skozi prste za stvari, ki so bile ženskam prepovedane. Ženske so celo kršenje nepisanih pravil včasih plačale z življenjem. Ker živimo v času nizkih vibracij, v
katerem se proces uravnovešanja energije odvija skozi skrajnosti, ženske, namesto, da bi razvijale sodelovanje in razumevanje med spoloma, imitirajo moške in v partnerskem odnosu prevzemajo dominantno vlogo. Tako se vrtimo v začaranem krogu … Da bi izstopili iz tega
peklenskega vrtiljaka, je potrebno poiskati srednjo pot, kar pomeni, da v paru ženska – moški, ženske odigrajo ženski, moški pa moški princip! V nasprotnem primeru bodo bodoče generacije žrtve kaosa, ki se širi kot okužba. Danes mi je prijateljica potožila, kako je nek
fantek vlekel za lase njeno hčerkico, da je deklico bolelo in se je razjokala, na kar se dečkova mama ni odzvala. Ko je prijateljica izrazila pričakovanje, da bo opozorila otroka na obnašanje, je mirno rekla, da je agresija njenega sina »normalna faza v razvoju otroka«.
Spomnila sem se podobnega dogodka pred več leti, ko me je nekaj let stara deklica v prodajalni čevljev, z visoko peto čevlja, ki ga je držala v roki, udarila na sredino čela. V trenutku sem, kot v risanki, preštela vse zvezde in dobila buško. Namesto, da bi otroku razložila, zakaj se to ne dela, mi je dekličina mama, ki je vse to gledala, dala lekcijo: »Veste, to je normalna faza v razvoju otroka!«. Prav v takšnem primeru so potrebni moški, saj imajo
treznost, ki ženskam pogosto manjka, saj lahko ženske brezglavo sledijo neki ideji glede vzgoje otrok, ko se zanjo ogrejejo, celo če se pokaže, da je destruktivna. Zgodba o moškem in ženskem principu je zgodba o energiji. Vse v vesolju je energija. Energija je nad materijo – za razliko od materije, ki je minljiva, energija nikoli ne izgine, temveč le spremeni svoje vibracije in obliko. Osnovni princip vesolja sta dve sili – svetla in temna, pozitivna in negativna, ženska in moška. Ti dve sili sta v neprestanem gibanju. Ko svetla sila raste, se temna zmanjšuje in obratno. Ritem njunega
gibanja je ritem gibanja vesolja. Obe sili – moška in ženska – imata v sebi element svojega nasprotja oziroma drugega. Prav zato obstaja nevarnost, da se vlogi moških in žensk zamenjajo! Ti dve sili sta nasprotni, dopolnjujoči se in neločljivi – brez moškega ni ženskega in brez ženskega ni moškega principa. Zato je pomembno, da ženske in moški odigrajo vlogo, ki jim je dodeljena z rojstvom. Žal to, da imamo kot ljudje svobodno voljo, uporabljamo za izživljanje svojih emocij in želja, namesto da bi se usklajevali s kozmičnimi zakoni in delali na evolucijo zavesti.
Ena od osnovnih razlik med moškimi in ženskami je v načinu, kako pristopajo k znanju Moški svoje znanje gradijo korak za korakom. Konfiguracija moške energije je podobna stožcu. Oni so stožec, z vrhom obrnjen navzgor, vzpenjajo se proti znanju in vzpenjajoč se
lahko dospejo samo do določene točke na vrhu stožca - grejo proti izviru, vendar ga ne dosežejo. To znanje je logično razmišljanje in razumevanje. Ker so moški dominantni, v praksi to pomeni, da je znanje dandanes pridobljeno s čistim logičnim razmišljanjem. Stik žensk z znanjem je ekspanziven. Ženske so stožec, ki je s svojo široko stranjo obrnjen navzgor, zato majo možnost, da se direktno odprejo izviru in direktno povežejo z znanjem –
kozmično zavestjo. Ta možnost lahko prispeva, da se PRIDE DO ZNANJA, ne da bi imel ta doprinos kakršnokoli zvezo z logičnim razmišljanjem. Ženske neposredno z znanjem povezuje maternica. Maternica ni samo biološki organ, čigar edina funkcija je reprodukcija, temveč ima tudi sekundarno funkcijo – direktno povezavo s kozmično zavestjo. Maternica so ženski drugi možgani, organ svetlobe in intuicije, ženskam daje dodatno ostrino in dodatno moč, da kanalizirajo svojo energijo. Čeprav morajo seveda tudi ženske obvladati veščino logičnega razmišljanja in razumevanja, delajo napako, ko, namesto, da bi raziskovale svoj potencial, imitirajo moške, sprejemajoč njihova stališča in način obnašanja in tako postajajo
prave sprevrženke. Moški in ženska, ki se odločita za družino in partnerski odnos, bi morala vedeti, kaj je smisel tega odnosa
Razlog, zaradi katerega imamo partnerja in otroke, kot tudi vse, kar se nam dogaja v življenju, je evolucija vesolja, ki se, med ostalim, odvija tudi skozi evolucijo zavesti človeka. Osnova za produktiven partnerski odnos moški - ženska je usmerjenost partnerja na razumevanje drugačnosti, na prijateljstvu in iskrenosti. Dobra partnerja imata skupen glavni cilj, se o vsem dogovarjata, usklajujeta in na probleme gledata kot na izzive, ki jih rešujeta na konstruktiven in kreativen način. Zavedata se, da skozi reševanje problemov raste njuna zavest in njuna ljubezen. Zavedata se, da je partner kot zrcalo, ki odseva nevidne vidike njunega globljega jaza in jima daje podporo v prizadevanju postati celovit. Zavedata se, da
česar ne predelata v enem odnosu, ju čaka v drugem. Skratka, delata na svojem ravnovesju – evoluciji zavesti- ne tekmujeta med sabo, ne težita k dominaciji, spoštujeta se, podpirata in višje interese postavljata pred svoje emocije in sebične želje.
Občutki krivde, ko smo sami sebi najhujši sodnik!
.jpg)
Če greš skozi rdečo luč, si naredil prekršek, si kriv in če te dobi policija, boš plačal kazen. Če parkiraš na mestu, kjer ni dovoljeno parkiranje, ali fizično napadeš koga, kradeš, posiljuješ, uničuješ javno lastnino ali ubiješ človeka … si v prekršku oziroma kriv. Takšna krivda je jasno definirana z družbenimi zakoni, takoj veš, s čim imaš opravka.
»Ti si kriva zbog mog piva…« pravi Bora Đorđević v eni od svojih pesmi. Kako je ONA lahko kriva, zaradi njegovega piva? Kako je lahko kdo kriv, da nekdo pije? Absurdno, ampak sodba je izrečena! Sicer ne na sodišču, ampak, kljub temu da ONA ne pristaja na to, da je kriva, kljub temu da ji zato ni treba plačati denarne kazni, bo nekje v njeni podzavesti ostal zapis njej izrečene krivde. Obstajajo krivde, ki so del naše kulturne prtljage in so lahko hujše od tistih določenih z družbenimi zakoni, kljub temu da se zaradi njih ne plačuje globa in se ne pristane v zaporu. Kolikokrat so nas naši starši, bratje, sestre, prijatelji, sošolci, sodelavci, šefi - nam znani in neznani, obsodili, da smo krivi: krivi, ker se starši prepirajo, krivi, ker se starši ločujejo ali ne ločujejo, krivi, ker smo nekaj naredili, ali smo nekaj pozabili narediti, krivi, ker govorimo in pišemo resnico ali ker lažemo, krivi, ker se smejimo ali jokamo, krivi, ker nismo končali šole ali smo preveč izobraženi, krivi, ker se nismo poročili ali smo se poročili, krivi, ker nimamo otrok ali imamo otroke, krivi, ker smo revni ali bogati, krivi, ker smo levičarji in krivi, ker smo desničarji, krivi, ker nismo beli, krivi, ker smo beli, krivi, ker smo ženske in krivi, ker smo moški, krivi, ker smo drugačni, krivi, krivi, krivi … Celo ni potrebno uporabiti besede »kriv«, dovolj je, da nas grdo pogledajo ali povzdignejo glas in že se aktivira strah in občutki krivde. Pravzaprav smo neprestano za nekaj krivi! Ne nazadnje smo že tako zdresirani, da ne
potrebujemo drugih, da nam sodijo, ampak postanemo sami sebi največji sodniki! Popolnoma smo zmedeni, ne vemo več, kaj je prav! Posledica tega je, da, smo izgubil jasnost glede situacij, s katerimi se srečujemo, ujeti smo v krog obupa in brezupa. Zmeda, izzvana zaradi občutkov krivde ima včasih tudi tragične posledice. Rabelj izreka sam sebi sodbo: »Kriv sem!«. Dober primer za to je Ana Karenina, glavna junakinja romana z istim naslovom, Leva Nikolajeviča Tolstoja. Strastno se zaljubi, ampak, da bi ohranila družino in svojega oboževanega sina, se odpove ljubimcu. Občutki krivde, da je zapustila človeka za katerega misli, da je ljubezen njenega življenja, ji ne dovolijo, da bi bila srečna. Ko krivda doseže vrhunec, zbeži k ljubimcu. Kmalu se spet znajde v peklu, ker jo začne razžirati krivda, da je izdala sina. Razdvojenost in občutki krivde tako narastejo, da »rešitev«
najde na tirnicah, pod vlakom. Krvnica je sama sebi izrekla sodbo: »Kriva sem!« … in odleti glava!
Občutki o naši krivdi se nabirajo, nabirajo in nabirajo! Zaradi občutkov krivde, ki jih je z vsakim dnem vse več, živimo v strahu, da bomo kaznovani. Ne zavedamo se, da kaznujemo sebe že s tem, da se počutimo krive, postanemo težki, depresivni, nehamo se veseliti življenja. Krivda je pravzaprav najbolj destruktivno človekovo čustvo. Leži nam na prsih kot skala in nas drobi pod sabo, ne pusti nam dihati. Zaradi krivde se pojavijo dvomi v samega
sebe in občutek nevrednosti. Najbolj pogosto pa obišče perfekcioniste. »Če bi človek bil vedež, ne bi bil revež«, pravi pregovor. Če ne bi bili zmedeni in bi vedeli, kaj je zdravo za nas, ne bi imeli težav z občutki krivde.
Kaj je tisto, kar je zdravo za nas? Zdravo je tisto, kar je naravno, tisto, kar je v skladu z višjo resnico, tisto, kar nam omogoča progresivno evolucijo!
Adam in Eva sta bila izgnana iz raja, ne zato, ker sta jedla jabolko z drevesa spoznanja dobrega in slabega, ampak zaradi občutkov krivde. Ko sta posegla po prepovedanem sadežu, sta iz enosti, padla v dvojnost (v enosti ne obstaja krivda). Namesto da bi prepoznala napako, ki sta jo naredila in se iz nje nekaj naučila ter odločila, da napake ne ponovita več, sta sodila sebi, da sta kriva. »Ena napaka, sto napak!« - krivda je za sabo potegnila vsa druga čustva. Ker raj ni kraj, ampak stanje, moramo najprej preseči občutke krivde, seveda, če želimo, da se spet vrnemo v rajsko stanje - popolnega notranjega miru in sreče ter brezpogojne ljubezni.
Besedo kriv bi morali črtati iz besednjaka. Lahko je nadomestimo z besedo napaka. »Kdo dela, tudi napake dela«, se glasi ljudski rek. Napake, ki jih delamo, so posledica neznanja oziroma zmedenosti, prenagljenosti in površnosti. Na napakah se učimo, rastemo! Vse, kar je
potrebno, je prepoznati napako in jo, če je le možno, popraviti. V primeru, da ni možno, se iz napake nekaj naučimo in lekcijo uporabimo zato, da je v prihodnosti ne ponovimo.
Človek je edino bitje na Zemlji, ki ima svobodno voljo in možnost izbire. To svobodno voljo lahko uporabi, da se prepušča razvadam, ki peljejo v regresijo in so škodljive, zanj in za druge ali za dvigovanje kvalitete svojega življenja - evolucijo zavesti. Ker ima možnost izbire,
je človek odgovoren za svoja dejanja. Odgovoren, ne kriv!
Ko gre za denar se pokažejo pravi družinski odnosi
Velikokrat slišimo, da so se sestre in bratje sprli za radi dediščine. Njihov odnos je vse do trenutka dokler se ni pojavila dediščina izgledal idiličen - hodili so na družinske rojstne dneve, družinska kosila in zabave, celo skupaj na počitnice in potovanja, pomagali se med
seboj in potem naenkrat se ne morejo videti več. Ko gre za premoženje se pokažejo družinski odnosi v pravi luči. Oglasijo se ljubosumje in zavist. Jeza in zamera ostanejo včasih do konca življenja. Družinski odnosi pokajo po šivih! Pogosto se pokaže, da starši, kljub temu, da so
trdili, da imajo vse otroke enako radi, pri razdelitvi premoženja naredijo razlike. Mogoče razliko naredijo zato ker mislijo, da je eden od otrokov šibkejši in rabi več kot drugi ampak otroci (ki so, da se razumemo, že odrasli ljudi - v srednjih letih ali še starejši), reagirajo
infantilno, mislijo, da se jim je naredila krivica ter, da jih starši nimajo vse enako radi. Sprožijo se bolečina, jeza in zavist.
Delitev premoženja med otroki, velikokrat kaže, da so moški privilegirani – sin dobi največji delež. Prav za prav, s povratkom kapitalizma to spet postaja praksa. Enako kot je ukinil klasne razlike je socializem izenačil moške in ženske otroke in običajno (nekje se je, kljub
socializmu, obdržala stara tradicija) je premoženje, med otroki, bilo razdeljeno na enake deleže. Če ne bi bilo socializma bi najbrž še vedno bila praksa, da najstarejši sin podeduje največ (hčerke so dobile doto in o dediščini niti niso razmišljale) ter dediči ne bi imeli zamer
do staršev in se nebi kregali med seboj! Problem, tudi, nastane če se oporoka ne naredi. Spomnim se, da sem, kot otrok, na morju vsak dan hodila zraven zapuščene, na pol podrte hiše z ogromnim zanemarjenim vrtom. Se je govorilo, da je hiša v slabem stanju ker ima
sedam lastnikov kateri so med seboj skregani in se ne morajo zmeniti v zvezi dediščine. Takrat sem prvič slišala nekaj takšnega. Od takrat sem velikokrat videvala podobne hiše. Na zadnje sem slišala za 60m2 veliko stanovanje, ki ga je podedovalo štirinajst oseb. In spet se
ne morejo zmeniti kaj bo naredili s stanovanjem. Kakšne absurdne situacije! Starši, seveda, s svojim premoženjem lahko delajo kaj hočejo. To je njihova pravica! Razen minimalnega deleža, ki po zakonu pripada vsakem otroku, starši nimajo nobene obveznosti, da premoženje zapustijo otrokom. To velja tudi za tiste, ki nimajo otrok. Svojci se lahko potegujejo samo za minimalni delež. Zakaj ko pride do razdelitve premoženja in je drugačna kot so dediči pričakovali, tisti ki so se imeli radi začno sovražiti eni druge? Kaj se to oglasi v človeku?
Pohlep! Isti dan ko je moj brat umrl, med tem ko sem se z sestro in njeno družino vozila v avtu, je moja sestra izjavila, da je naš oči »prisvojil« del denarja ki je ostal po našem bratu. Bila sem šokirana. Nisem mogla verjeti, da nekaj takšnega slišim. Mislila sem, da se takšne stvari
dogajajo samo v grdih sanjah ali v filmih. Moja sestra je podvomila v našega očeta, ki je bil uspešen ekonomist in direktor, imel opravkov z milijoni ter veljal za poštenega in časnega človeka! Spomnim se kako ga je, na bratovem pogrebu, grdo gledala in s tem prepričanjem
živela vse do očetove smrti, dve leti potem, ko je ugotovila, da se je zmotila. Da bi človek funkcioniral v materialnem svetu mora zadovoljiti svoje fizične potrebe. Problem nastane ko, kljub temu, da je zagotovil osnovne življenjske potrebe, čuti praznino v sebi, je še vedno zaskrbljen ter išče načine, da bi še več zaslužil. To mu daje občutek varnosti. Ta občutek je lažen ker več ko bo služil se njegova potreba po zaslužku in po
zapravljanju samo večala, praznega se pa bo počutil še naprej. Človek, prav za prav, uporablja osnovne veščine preživljanja, da bi dobil vse več materialnega bogastva v upanju, da mu bo materialne dobrine prinesle občutek notranje izpolnjenosti. Praznino, ki ga žene, da
zgrinja vse več in več, na žalost, ne morejo zapolniti materialne stvari, razen le za kratek čas. Nasprotno, ona se širi, raste. Več materialnega pridobiva večja je človekova prisila. Občutek praznine na koncu dobiva razmerje panike in njegovo obnašanje postaje vse bolj noro. To
hlastanje po materialnem je glavni vzrok vseh osvajalnih vojni. Ločenost od Izvora je tisto, ki izziva človekovo hlastanje po izpolnjenosti! Pohlep je
posledica človekove zmedenosti – zamešal je svoj občutek neispolnjenosti s potrebo po materialnem premoženju, ker vse česa se je učil je kako ohraniti svojo fizično egzistenco. Praznina, ki je čuti izhaja iz občutka ločenosti povzročene rojstvom oziroma prihodom na
Zemlju, je praznina v duši, ki ni materialna ampak je energija in se ne more izpolniti zgrinjanjem materialnega bogastva. Da bi izpolnil to praznino je potrebno, da se zaveda, da obstaja druga opcija – energija – oziroma, da sebe in druge obravnava kot energijo. To
pomeni usklajevanje z energetskim principoma oziroma uporaba volje za uravnovešanje lastne energije.
Človek se rojeva nag. Ko odhaja z tega sveta vse materialno pusti za seboj, tudi fizično telo. To kar bo šlo naprej je človekova energija - njegova duša in energetsko telo. In tisto kar šteje je koliko je naredil na svoji duši. Samo tisto!
Proces evolucije je neskončen. Nikoli se ne ustavi.